Babnce in hrkanje...

Ok... torkov večer, torkova noč, gremo ven. Najprej v trgovino, malo pijače, malo debate, en krog po Mariboru, pizdarij, smeha, joka, sranja.. vsega je bilo.
Pridem domov - tema. En cimer v svoji sobi s svojo drago, drugi v naši sobi s svojo drago. Ves srečen se uležem v posteljo, podobe sanj se počasi izmenjujejo pred mojimi očmi, nakar prijetno nočno tišino prekine nek nerazločen in nadvse neprijeten zvok. Zbudim se. Jebemti hrkanje s sosednje postelje. Jebemti Tomi in spet njegovo hrkanje (predpostavka). Kot ponavadi dvakrat svinjsko zakolnem v kontekstu "tišina" - ni efekta. Čudno. Vzamem najbližji trdi predmet in ga zalučam v posteljo na drugo stran sobe. "bullseye" - direkt v glavo. Moj ponos prekine razočaranje, še vedno ni efekta. Sam pri sebi izgovorim nekaj sočnih, vzamem drugi predmet, še težji, še trši - pok v glavo na drugo stran sobe. Bullseye drugič!!! ...in hinavski ponosen nasmeh na mojem obrazu!! A hrkanje se nadaljuje (ponavadi je mir že ob kletju, brez metanja predmetov).
Tokrat se vstanem z namenom lociranja izvora hrkanja. Takrat mi postane vse jasno. Nežna dušica, približno meter 67 visoka, B košarica, 56 kil (tam nekje), nedolžnega pogleda, ko angelček. Angelček, ki smrči ko prase! WTF?
Feministično gibanje je glas žensk že tako ali tako povzdignilo na zaskrbljujočo visoko raven. Sedaj še tipe preglasijo - tudi ponoči. Ma ni babe niso več kar so bile. Mene je strah. :S

Evo vam demona, vam rečem, sam hudič je v njej!! Tomi, pazi se...

Miha zdrubu pojstlo

Saj veste, po napornem dnevu, ko se utrujeni spravite k počitku, roke ob telo, malo pod ritko in hop na posteljo. E in tu je moj problem... roke... jebene roke.. in temu primerna katastrofa; postelja je šla na DVA dela, Miha pa kriv (kdo pa).
Hvala mojim zvestim cimrom (+Pero), ker so poskrbeli za mojstersko popravilo. Hkrati pa opravičilo sosedom zaradi hrupa pormašine ob enajstih zvečer ter zahvala, ker nihče ni klical policije....

Evo mene, sedaj lahko zopet brezskrbno nateravam Play Station ;)

Miha gre na dopust

Odhajam za nekaj dni. Prišel je čas izpitnega obdobja in moji cimri se odpravljajo domov do določenih datumov... bo treba še kakšen izpit opraviti. Da jih ne bom motil, grem tudi jaz stran.. na dopust... skakati s padalom. Slike kmalu (da me ne bo kdo označil za lažnjivca).

Se slišimo... Vedno vaš-
Miha

Rana leta mojega življenja (1. del)

Svojih staršev ne poznam - ob rojstvu so me očitno nekako pobrali ob onem usodnem padcu, ki me je stal desne šape. Kot vsak normalen otrok sem tudi jaz pridno sral v plenice in spuščal visokotonske krike ob vsakem klicu narave. Plenice so eventualno dosegle svoje "tilt stanje", nakar je sranje začelo cureti po robu na talne površine - verjetno je bil to ključen razlog, da me je mati vedno znova uspela nekako vizualno percipirati.
Mama je bila alkoholik (trudila se je, a starih grehov očitno ni mogoče kar tako zakopati), foter pa je trajno spizdil že iz porodnišnice (baje je hotel sina, spola ni bilo mogoče definirati, a dejansko so bile baje njegove zadnje besede "ta ziher ni moj", ob tem je bil stari vesel kot radio - za tem ga nikoli več ni bilo videti).
Kot se za vsako pristno slovensko družino (beri: mati samohranilko kot pika na i) spodobi, je bila socialna podpora kurca vredna (nisem črn, poleg tega pa so mati imeli težave z dokazovanjem mojega obstoja socialni službi). Baba je zaradi tega skoraj pristala v norišnici.

Slej kot prej je tudi tastara obupala nad mano in tako sem pristal v samostanu. Takrat sem začel uporabljati besedne zveze z izhodiščem "jebati to in ono". Jebemti onega župnika in neutrudno polivanje s sveto vodo in neuspešnimi poskusi eksorcizma (pas mater, nisem hudič, nisem obseden, nisem preklet, ne vidi se me pač, je to tako težko razumeti!???! kreten stari!).
V samostanu sem se prvič začel zavedati dobrih strani svoje nevidnosti, saj sem iz maše vedno edini izmed dečkov hodil normalno, medtem ko so ostali dajali vtis zataknjenega lešnika v tazadnji, pri čemer je župnik veselo mahal dečkom v slovo in ob tem strastno inhaliral svoje najljubše cigarete.

Dopizdilo mi je... dopizdilo, in sem spizdil na svoje, pri svojih rosnih štirinajstih....

Predstavitev

Jaz in moja dva naj-cimra

Naj razčistimo že na začetku: vem, ne vidi se me. Pa vendarle obstajam. Razlaga o tej fizični defekciji naslednjič.

Moje ime je Miha. Živim v Mariboru s štirimi fenomenalnimi cimri (in bog ne daj da si me kdo predstavlja kot nevidnega prijatelja, tega sranja mi pa res ni treba, ker to sem jaz, Miha... torej brez diskriminacije, prosim).
Sranje z mano se je začelo že ob rojstvu, ko sem dohtarju spolzel iz rok (predvidevam, da se me že takrat ni videlo) in utrpel trajne posledice pri padcu na glavo. Imam deformirano desno roko, torej 10-prstno tipkanje odpade, z levo pa ne znam. Zato prosim svoje cimre, da pišejo objave namesto mene (po mojem nareku seveda).

Sem desničar, toda kot sem prej omenil, deformirana desna roka mi služi za prazen nič, torej dejansko zjebem vse, kar primem v roke (v levo roko). Jebe me pitje, jebe me prehranjevanje, jebe me sranje, a ob enem me 5% ne jebejo ljudje, ki mirne duše hodijo mimo mene (jebemti defekcije).
Zatorej je nastal ta blog... za moj stik s svetom, kjer se končno počutim vidnega :D yeah

Se slišimo... vedno vaš -
Miha