Miha gre na dopust

Odhajam za nekaj dni. Prišel je čas izpitnega obdobja in moji cimri se odpravljajo domov do določenih datumov... bo treba še kakšen izpit opraviti. Da jih ne bom motil, grem tudi jaz stran.. na dopust... skakati s padalom. Slike kmalu (da me ne bo kdo označil za lažnjivca).

Se slišimo... Vedno vaš-
Miha

Rana leta mojega življenja (1. del)

Svojih staršev ne poznam - ob rojstvu so me očitno nekako pobrali ob onem usodnem padcu, ki me je stal desne šape. Kot vsak normalen otrok sem tudi jaz pridno sral v plenice in spuščal visokotonske krike ob vsakem klicu narave. Plenice so eventualno dosegle svoje "tilt stanje", nakar je sranje začelo cureti po robu na talne površine - verjetno je bil to ključen razlog, da me je mati vedno znova uspela nekako vizualno percipirati.
Mama je bila alkoholik (trudila se je, a starih grehov očitno ni mogoče kar tako zakopati), foter pa je trajno spizdil že iz porodnišnice (baje je hotel sina, spola ni bilo mogoče definirati, a dejansko so bile baje njegove zadnje besede "ta ziher ni moj", ob tem je bil stari vesel kot radio - za tem ga nikoli več ni bilo videti).
Kot se za vsako pristno slovensko družino (beri: mati samohranilko kot pika na i) spodobi, je bila socialna podpora kurca vredna (nisem črn, poleg tega pa so mati imeli težave z dokazovanjem mojega obstoja socialni službi). Baba je zaradi tega skoraj pristala v norišnici.

Slej kot prej je tudi tastara obupala nad mano in tako sem pristal v samostanu. Takrat sem začel uporabljati besedne zveze z izhodiščem "jebati to in ono". Jebemti onega župnika in neutrudno polivanje s sveto vodo in neuspešnimi poskusi eksorcizma (pas mater, nisem hudič, nisem obseden, nisem preklet, ne vidi se me pač, je to tako težko razumeti!???! kreten stari!).
V samostanu sem se prvič začel zavedati dobrih strani svoje nevidnosti, saj sem iz maše vedno edini izmed dečkov hodil normalno, medtem ko so ostali dajali vtis zataknjenega lešnika v tazadnji, pri čemer je župnik veselo mahal dečkom v slovo in ob tem strastno inhaliral svoje najljubše cigarete.

Dopizdilo mi je... dopizdilo, in sem spizdil na svoje, pri svojih rosnih štirinajstih....

Predstavitev

Jaz in moja dva naj-cimra

Naj razčistimo že na začetku: vem, ne vidi se me. Pa vendarle obstajam. Razlaga o tej fizični defekciji naslednjič.

Moje ime je Miha. Živim v Mariboru s štirimi fenomenalnimi cimri (in bog ne daj da si me kdo predstavlja kot nevidnega prijatelja, tega sranja mi pa res ni treba, ker to sem jaz, Miha... torej brez diskriminacije, prosim).
Sranje z mano se je začelo že ob rojstvu, ko sem dohtarju spolzel iz rok (predvidevam, da se me že takrat ni videlo) in utrpel trajne posledice pri padcu na glavo. Imam deformirano desno roko, torej 10-prstno tipkanje odpade, z levo pa ne znam. Zato prosim svoje cimre, da pišejo objave namesto mene (po mojem nareku seveda).

Sem desničar, toda kot sem prej omenil, deformirana desna roka mi služi za prazen nič, torej dejansko zjebem vse, kar primem v roke (v levo roko). Jebe me pitje, jebe me prehranjevanje, jebe me sranje, a ob enem me 5% ne jebejo ljudje, ki mirne duše hodijo mimo mene (jebemti defekcije).
Zatorej je nastal ta blog... za moj stik s svetom, kjer se končno počutim vidnega :D yeah

Se slišimo... vedno vaš -
Miha