Rana leta mojega življenja (1. del)

Svojih staršev ne poznam - ob rojstvu so me očitno nekako pobrali ob onem usodnem padcu, ki me je stal desne šape. Kot vsak normalen otrok sem tudi jaz pridno sral v plenice in spuščal visokotonske krike ob vsakem klicu narave. Plenice so eventualno dosegle svoje "tilt stanje", nakar je sranje začelo cureti po robu na talne površine - verjetno je bil to ključen razlog, da me je mati vedno znova uspela nekako vizualno percipirati.
Mama je bila alkoholik (trudila se je, a starih grehov očitno ni mogoče kar tako zakopati), foter pa je trajno spizdil že iz porodnišnice (baje je hotel sina, spola ni bilo mogoče definirati, a dejansko so bile baje njegove zadnje besede "ta ziher ni moj", ob tem je bil stari vesel kot radio - za tem ga nikoli več ni bilo videti).
Kot se za vsako pristno slovensko družino (beri: mati samohranilko kot pika na i) spodobi, je bila socialna podpora kurca vredna (nisem črn, poleg tega pa so mati imeli težave z dokazovanjem mojega obstoja socialni službi). Baba je zaradi tega skoraj pristala v norišnici.

Slej kot prej je tudi tastara obupala nad mano in tako sem pristal v samostanu. Takrat sem začel uporabljati besedne zveze z izhodiščem "jebati to in ono". Jebemti onega župnika in neutrudno polivanje s sveto vodo in neuspešnimi poskusi eksorcizma (pas mater, nisem hudič, nisem obseden, nisem preklet, ne vidi se me pač, je to tako težko razumeti!???! kreten stari!).
V samostanu sem se prvič začel zavedati dobrih strani svoje nevidnosti, saj sem iz maše vedno edini izmed dečkov hodil normalno, medtem ko so ostali dajali vtis zataknjenega lešnika v tazadnji, pri čemer je župnik veselo mahal dečkom v slovo in ob tem strastno inhaliral svoje najljubše cigarete.

Dopizdilo mi je... dopizdilo, in sem spizdil na svoje, pri svojih rosnih štirinajstih....